ISKRENA
SOLZA
Vaš varen prostor za žalovanje ob izgubi ljubljene osebe, ki vam vašo bolečino priznava.
ISKRENA SOLZA je v prvi vrsti varen prostor, ki vam vašo bolečino ob izgubi ljubljene osebe priznava. Vam je ne zanika. Vam pusti to žalost čutiti in jo izraziti. Vam pusti žalovati. Vedno in predvsem takrat, ko vam to pravico drugi hočejo odvzeti.
Prav tako je stran namenjena vsem tistim, ki trenutno ne žalujejo, a se z žalujočimi srečujejo znotraj svojih družin, prijateljskih odnosov ali na delovnem mestu in ne vedo, kako ravnati.
O MENI
Ustanoviteljica, vodja in gonilna sila Iskrene solze sem Saša. Imam univerzitetno izobrazbo z zaključeno podiplomsko specializacijo in dolgoletne delovne izkušnje.
Ob tem je za mano tudi šestletno izobraževanje iz transakcijske analize (psihološko/psihoterapevtska šola), ki je vključevalo številne ure opravljenega dela na sebi in pridobljen certifikat transakcijski analitik – praktik. Zaključila sem tudi enoletno izobraževaje iz antropologije, dva treninga čuječnosti in bila aktivna udeleženka dveh sklopov izkustvenih delavnic slovenskega društva Hospic.
Rada imam veter in zvezde, veliko mi pomenita mir in tišina, a sem hkrati ljubiteljica pomenljivih pogovorov predvsem o temah, ki jim ljudje najraje obračajo hrbet. To je, poleg mojih številnih težkih življenjskih preizkušenj, tudi razlog, zakaj je nastala Iskrena solza.
TUKAJ IN ZDAJ
Po prvem neizmernem šoku ob telefonskem klicu in solzam, sem se skoraj naslednji trenutek zbrala in si rekla, da to ni res. Zmotili so se. Saj so se verjetno že kdaj. Sicer je racionalno gledano tako velika napaka malo verjetna, pa vendarle se vsi motimo. Tudi velike napake so se že kdaj zgodile. Zakaj se ne bi tokrat? Verjetno so poklicali napačno telefonsko številko. Morda zamenjali podatke. Zamenjali postelje. Pomešali obraze. To preprosto ne more biti res. Ni šans. Nemogoče. Ko pridem tja, bomo skupaj razrešili nesporazum in se vsemu le nasmejali. Skupaj z njim.
Cepetanje na mestu ob čakanju na prevoz. Še nikoli nisem tako nestrpno in tako dolgo čakala prevoza. Tistih nekaj minut se mi je prvič v življenju zdelo kot nekaj dolgih ur. Potem sem kar dvakrat klicala in jih vprašala, zakaj potrebujejo toliko časa, da me pridejo iskat, kot so obljubili. Zakaj tokrat, ko ne more iti bolj zares, ne morejo malce bolj pohiteti. Razdalja med nami je res kratka in ne bi smelo vzeti več kot nekaj minut, jaz pa tu stojim in čakam že celo večnost.
Potem mi je prekipelo. Zato sem se raje odpravila kar peš, saj sem ocenila, da bom tako najhitreje na cilju. Vsaka minuta je štela. Vsaka minuta, ki bi mi omogočila, da bi čim prej dokazala nesporazum. A sem se po nekaj prehojenih metrih spet vrnila na prvotno mesto. Moje nesmiselno početje, vidno razburjenje in nemir je skrivoma opazoval natakar, ki je pred bližnjim lokalom postavljal stole in mize za vse tiste prihajajoče goste, ki si bodo tega dne privoščili še en oddih ob kavi na soncu. Napovedoval se je namreč lep in topel poletni dan.
Tisto jutro sem vstala zelo zgodaj. Veliko prej kot navadno, saj sem hotela nadoknaditi to, da sem bila dan poprej pri tebi nekoliko krajši čas. Ker sem se slabo počutila, me je bilo neizmerno strah, da bi ti nehote »podarila« kak virus, ki bi ti lahko škodil in tvoje stanje poslabšal. Presodila sem, da bo bolje, če se ta dan vidiva le kratko, potem pa se odpravim domov k počitku in se naslednji dan boljšega počutja zopet vrnem in ostanem pri tebi dlje. Tako sem tudi storila in ti obljubila, da naslednji dan spet pridem.
Veselila sem se, da bom danes lahko več časa s teboj, saj bom iz službe odšla prej kot navadno. Da bom lahko nadoknadila zamujeno od prejšnjega dne. Tako se je prvi hip zdelo, da bo to še eno običajno norobrzeče predslužbeno jutro, ki jih ne maram, saj vedno, povsem v nasprotju z mojim željami, vse poteka tako hitro in tako enociljno.
A vendar sem čutila, da je to jutro nekoliko drugačno. Še slutila nisem, kaj naj bi to pomenilo. Čudne občutke sem pripisovala moji siceršnji precejšnji utrujenosti. Zajtrk mi ni teknil, pojedla sem ga z večjo težavo kot dneve poprej. Če bi znala bolj poslušati svoj notranji glas, bi morda lahko slutila že prej... pa nisem. Nisem znala. Kot ničkolikokrat sem mu tudi tokrat raje na silo zaprla vrata, tokrat z namenom, da me ne bi preveč motil pri jutranji rutini. Pogosto pa mu zaprem vrata ravno takrat, ko najbolj silovito trka nanja.
Na moja vrata je potrkal tudi dan prej, le da sem ga takrat verjetno prvič in ne vem iz kakšnega razloga, poslušala. Očitno je bil dovolj glasen, da me je ustavil. Pravzaprav me je vlekel in mi ni pustil storiti drugače. Tokrat ne in za to sem mu hvaležna.
Ob odhodu iz tvoje sobe sem postala na vratih, se obrnila in te za nekaj trenutkov gledala. Tega nisem
storila noben dan poprej. Ta dan pa me je nekaj zadrževalo. Nisem hotela oditi. Ni bil še čas. Kot bi slutila, da bo to najino zadnje slovo. A si ga nikoli nisem predstavljala na tak način. Da bo tako tiho. Tako neopazno.
Nisva si rekla adijo, saj sva se dogovorila, da se naslednjega dne spet vidiva. Stoječ pri vratih sem te hotela poklicati, da bi ti pomahala v slovo, kot sva to storila vedno pogosteje zadnje leto dni, ko sem odhajala z obiska doma. Če sem slučajno odšla, medtem ko si bil na balkonu, si prišel za mano samo zato, da si dvignil roko v pozdrav in rekel adijo.
Vsakič sem se spraševala, zakaj ti je to tako zelo pomembno, saj smo se namreč videvali precej pogosto. Zakaj ti je bilo tako zelo pomembno, da sva se vsakič poslovila na nek jasen način, kar dolga leta poprej ni bilo v najini navadi. Ti pa si očitno to zelo dobro vedel. Le na glas tega nisi nikoli povedal.
Tokrat nisem dvignila roke v pozdrav. Nisem zaklicala, nisem želela povzročati hrupa, saj sem videla, da so
bile tvoje oči, ki so bile ta dan še posebej modre, že zaprte in zdelo se je, da si se mirno prepustil počitku. Tiho sem upala, da jih boš morda odprl sam, da boš čutil, da stojim tam. A verjetno si bil preveč utrujen in nisi zmogel.
Končno so me le prišli iskat. Na poti do tebe nisem govorila, saj sem želela prve besede ohraniti za pozdrav tebi. A jih nikoli nisem izgovorila. Izkazalo se je, da se niso zmotili. Da imajo prav. Še kako prav. Kot ničkolikokrat. Vseeno sem upala. Do zadnjega. Dokler se nisem prepričala na lastne oči.
Stekla sem po sicer ne preveč prijaznem in prav nič domačem hodniku, da bi bila čim prej pri tebi. A sem nemo obstala na vratih sobe. Kot prikovana. Nisem vstopila. Prostor ob oknu, kjer je bila prejšnje dni tvoja postelja, je bil prazen. Za kratek čas sem zaprla oči in upala, da sanjam. Še vedno te ni bilo.
Nihče, še najmanj pa jaz, ni slutil, da boš odšel tako hitro. In predvsem tako tiho. Le 3 dni po tem, ko smo izvedeli, kaj je napadlo tvoje telo. Niti jedra izvora nismo poznali. Si ti čutil že daljši čas? In nam nisi mogel ali pa želel povedati? Tega res nisi kazal.
Ob vsakokratem obisku si najprej visoko dvignil roko v pozdrav, potem pa pogumno sedel na posteljo. Govoril nisi veliko, pa saj nikoli nisi bil preveč zgovoren. Tudi pritoževal se nisi popolnoma nič, kot tudi sicer nikoli. Tako sploh nismo vedeli, ali te boli. Te je bolelo? Rekel nisi nič. Ves čas si ostajal neverjetno pogumen. Tudi ob zadnjem srečanju si sedel na postelji. Skoraj popolnoma miren. Tega dne si bil tudi videti bolje. Utrujen, a barva tvoje kože na obrazu je bila povsem v nasprotju s prejšnjimi dnevi. Rožnata v nasprotju s poprejšnjo belino.
Kaj vse bi dala za samo nekaj dodatnih ur s tabo. Za samo ta dodaten dan, za še eno možnost obiska, na katerega sem obljubila, da pridem. Da bi le bila s tabo v tišini, s katero sva si pogosto povedala več kot z besedami, saj z njimi v vsakdanjem življenju pogosto nisva bila ravno spretna. Nisi imel več moči, da bi me počakal. Odšel si.
Ob vsem tem se naenkrat vsakdanje stvari zdijo tako zelo majhne, tako nepomembne. In na drugi strani tako velika pomembnost sedanjega trenutka in zavedanja življenja v njem z vsem izgovorjenim in neizgovorjenim. Časa, ki ga imamo tu in zdaj. Ne jutri, saj ta morda ne bo prišel in še manj včeraj, saj je ta že davno minil.
Dvignem roko v pozdrav, kot do sedaj že tolikokrat... adijo, moj dragi ata, adijo... do morebitnega naslednjega snidenja...
ZAUPAJ NAM TVOJO ZGODBO O IZGUBI TEBI DRAGIH OSEB
Zgodbo o moji izgubi najdete v zavihku “Moja zgodba”. Nihče od ljudi, za katere bi to
pričakovala, me po njej ni vprašal. To me je bolelo. Tako zelo, da sem jo spisala za
javno objavo. Ni mi žal.
Če tudi ti ne najdeš poslušalca, je ta naša skupnost lahko pravi prostor, da jo poveš. Tu te bomo razumeli in ti tvojo bolečino ob izgubi priznali. Zato te spodbujam, da jo deliš
z nami. Seveda le, če to želiš. Zaupaj nam tvoje pričevanje o tvoji izgubi svojih ljubljenih dragih.
Pri tem ni nujno in pomembno, da ste vešči pisanja. Napišite, kot veste in znate. Vse je dobro. Pozabite na slovnico in leposlovje. Lahko je kratko, lahko je dolgo. Pišete lahko o vsem, kar je povezano z vašo izgubo. Čisto vsem. Tudi o tistem, česar niste povedali še nikomur. Torej povsem brez cenzure. Vaše pričevanje bom namreč objavila anonimno (oz. kot boste želeli). Besedila tudi ne bom čisto nič popravljala. Ostalo bo povsem tako, kot ga boste zapisali. Ker ne gre za to, kako, temveč kaj imate povedati.
Pričevanje mi pošljite na e-mail: iskrena.solza@gmail.com. Z vašim pristankom ga bom objavila brez vašega imena (oz. kot boste želeli).
DONACIJA V PODPORO
Iskreno solzo sem ustvarila in jo vodim z namenom, da bi žalujoči ob izgubi svojega bližnjega imeli svoj varen prostor za žalovanje, kjer vam je vaša bolečina priznana. Ker se na osnovi svoje izkušnje močno zavedam, da boste v današnjem "zunanjem" svetu ustrezno podporo pri drugih ljudeh najverjetneje težko našli, podobnih podpornih prostorov pa praktično ni oz. so zelo maloštevilni. Zato si želim, da bi Iskrena solza dosegla čim več ljudi, ki tak prostor potrebujejo.
A izkazuje se, da bo to precejšen zalogaj, kjer samo veliko mojega truda in volje za dosego cilja ne bosta dovolj. Zato mi, če se vam to zdi smiselno, lahko v tem pomagate. Moja prizadevanja lahko, če tako želite, podprete s svojo donacijo po vaši presoji.
Čemu bo donacija namenjena?
Zbrana sredstva bom namenila izključno za obstoj, strokovno delovanje in nadaljnji razvoj Iskrene solze. To pomeni za oglaševanje na družbenih omrežjih, ustvarjanje vsebin ter drugim materialnim in administrativnim stroškom, ki spremljajo te dejavnosti.
Sredstva lahko kot fizična oseba nakažete na Paypal račun: iskrena.solza@gmail.com
Vsem vam, ki boste pomagali, se vnaprej iz srca zahvaljujem za vašo pomoč in prispevek!
Blog št. 1/ 1. NOVEMBER
1. NOVEMBER je bil vedno dan, ki sva ga z očetom preživela skupaj. Doma smo namreč imeli to navado, da sva z očetom na ta dan obiskala grob njegovih staršev, mama pa s svojimi sestrami grob svojih na drugem koncu Slovenije.
Starih staršev po očetovi strani žal nikoli nisem poznala. Oče je svojega očeta izgubil še kot najstnik, mamo pa kot relativno mlad odrasel moški. Zato ju "poznam" le s slik in pripovedovanj. A še ta so bila bolj skopa, saj jih je teža življenja zavila v tišino.
Stari oče se je namreč boril v obeh svetovnih vojnah, v drugi preživel tudi taborišče. Ne morem si predstavljati, koliko grozot so videle
njegove oči in jih je moralo prenesti njegovo srce. Njihova teža je bila za eno življenje prevelika, da bi jo zmogel dolgo nositi. Zato sem njegov grob vedno obiskovala z dodatnim posebnim spoštovanjem.
Vsako leto sva z očetom kupila velik šopek najbolj rdečih nageljnov z zelenjem in sveče. Vsako leto enako. Šopek sva postavila v vazo in ga uredila ter prižgala sveče. V tišini sva se poklonila spominu njima, ki sta morala toliko prestati.
To dejanje sva vedno opravila pred "uradnim" delom, na katerem smo se potem še z ostalim delom družine in drugimi krajani zbrali na skupni molitvi za rajne na pokopališču. Kljub množici ljudi je bila na tem svetem kraju vedno tišina v znak spoštovanja vsem tistim, ki jih ni več z nami. Tudi pred in po molitvi ter blagoslovu grobov, ko to morda ne bi bilo več potrebno. Pozdravljali smo se po tihem ali pa le z očmi in gestami.
Včasih sva se na pokopališče vrnila tudi po obisku v domači hiši, zvečer, ob odhodu domov. To je bila največkrat moja želja. Sicer majhno pokopališče me je v temi z nešteto prižganimi lučkami vedno globoko prevzelo. Ker je pokopališče narejeno v klančino si od spodaj lahko videl prav vse lučke. Tako mirno in spokojno je z mano vedno glasno spregovorilo.
Ta obred v očetovem rodnem kraju mi je bil blizu in sem ga imela rada. Pogrešam ga.
1. november na tem velikem pokopališču tu v mestu, kjer je pokopan oče, pa je drugačen. Preveč je vrveža, ni tišine in zdi se, kot da sploh ne gre za poklon in spomin njim, ki so odšli. Ljudje non stop čebljajo tudi na grobovih, kot da so prišli na smenj. Pred vstopom na pokopališče dejansko neka oblika tega tudi poteka.
Zato že kak teden pred tem praznikom začutim nemir. Ker vem, da bi se na ta dan rada poklonila očetovemu spominu na svoj način in da tega ne bom mogla storiti. Rada bi šla na njegov grob, ker sva bila na ta dan z očetom vedno skupaj, a me vse skupaj od tega tudi odvrača.
Ker namreč za obisk groba potrebujem mir in tišino. Ker se tam pogovarjam z njim. Samo z njim. Prisotnost tako številnih drugih in nenehno šumenje njihovih besed sta mi neznansko moteča. Intimnost poklona očetu mi je izjemno pomembna in v tistem vrvežu tega ni mogoče niti za trenutek doseči.
Zato zadnja leta vedno večkrat grob z mamo obiščeva nekaj dni prej, ko je na grobu vsaj za silo mogoče ujeti nekaj trenutkov miru in tišine. Na 1. november pa ostajam doma, vedno v mislih z njim, pogosto spet tudi v spominih na grobu starih staršev v meni tako ljubem očetovem rodnem kraju kot vsa tista leta, ko je bil še živ.
Blog št. 2/ NAJLJUBŠI PRAZNIČNI SPOMIN
Vsaj eno vašo praznično željo zagotovo precej dobro poznam.
Ker imam povsem enako tudi jaz. Da bi bil moj oče še tu.
Da bi bili vaši dragi pokojni še tu.
Da bi jih za praznike spet lahko objeli in jim povedali, kako radi jih imamo in koliko nam pomenijo. Da bi prišli, četudi samo za trenutek, še malo nazaj.
Tako pa nam ostajajo spomini. Tale je eden mojih najljubših prazničnih ujetih v objektiv.
Dogodka se sicer ne spomnim, saj je od njega preteklo že kar nekaj desetletij. Še globoko v Jugoslaviji smo bili. Zelo dobro pa se spomnim, da me je oče vedno tako nosil.
Pri tem sem se ga vedno tesno držala okrog vratu in se z licem prilepila na njegovo. Kadar ni bil sveže obrit, me je njegova brada pikala po licu. Še danes lahko zelo dobro čutim tudi vseh njegovih pet polprstov, ki so me precej tiščali na stegnu, ker taki prsti nežnejšega oprijema niso mogli ponuditi.
A ne glede na to, sem že takrat vedela, da je to najvarnejši objem na svetu. Da bi oče prej dal še svojih drugih pet prstov kot, da bi izpustil mene.
Zato, dragi ata, bi si vsaj še enkrat želela oviti svoje roke okrog tvojega vratu tako zelo močno kot takrat, ko sem bila ta majhna deklica, ki si ji vsakokrat rekel, naj objem vseeno malce razrahljam, ker ne moreš več dihati.
Blog št. 3/ KOS IN KOSOVKA
Kot deklica sem bila vedno ob očetu, ko je popravljal svojega fička. Malo sem se igrala z orodjem, večino časa pa sem povsem mirno sedela ob njem in ga opazovala ob popravljanju. Zato se še danes zelo dobro spomim fičkove mašine. Oče je bil tudi tisti, ki me je kasneje učil prvih zavojev in pokazal osnovne nujnosti za vzdrževanje avta.
Tako sem včeraj na bencinski črpalki dolivala tekočino za zimsko čiščenje vetrobranskih stekel proti zmrzovanju. Ko zaslišim šume v listju ob robniku asfalta, kjer sem parkirala. Pogledam izpod pokrova motorja in v listju tik ob mojem avtu (ki je še očetov) stopica kos in me gleda. Pozdravim ga in ga opazujem, ko hodi malo levo in desno.
Z nekaj časovnega zamika dojamem, zakaj je tam in ga hitim fotografirati. Ni mi uspelo. Zaradi vznemirjenosti mi prsti niso
funkcionirali in sem bila prepozna. Res mi je bilo žal za to. Na poti do mame sem se tolkla po glavi, kako nespretna sem bila ravno danes pri eni redkih fotografij, ki bi si jo želela imeti.
Ko pa sem odhajala od mame, me je na parkirišču povsem bizu glave obletela še kosovka in se usedla na bližnje drevo. Kot bi me slišala, je tam za nekaj časa obsedela, da mi jo je uspelo ujeti v objektiv (mrzlo in oblačno je bilo, zelo me je zeblo v prste in delal se je že mrak, zato fotografija ni najboljša).
Moj oče me je neštetokrat, ko ga je zunaj slišal in ne nujno tudi videl, vprašal, če slišim kosa peti. Nikoli mi ni bilo jasno, kako ve, da poje kos, če ga pa ne vidi(va) in zakaj se sploh ukvarja s tem žvrgolenjem. Šele po njegovi smrti sem izvedela. Kot otrok je oboževal ptice. Njegova mama je rekla, da je v bližini domače hiše za vsako vedel, kje ima gnezdo.
Hvala ata za tvoj obisk in pomoč pri dolivanju. Hvala, ker si me slišal in prišel na dan, ko si res želim, da si z mano. Malo manj mi je težko. Najlepše rojstnodnevno darilo je to bilo!
Blog št. 4/ VPRAŠANJA
Moj oče je umrl prezgodaj za njegova leta in prezgodaj v mojih letih, saj je bilo med nama kar 41 let razlike. Odšel je v letih, ko sem se ravno dokončno osamosvajala in gradila svoje življenje. Težko bi rekla, da sva bila takrat najboljša prijatelja.
Hkrati je bil že nekaj let pred tem bolan, a je to zelo dobro in vztrajno skrival. Zdaj vem, da mu je bilo težko, ker nekaterih stvari ni več zmogel in je skrival tudi skrbi okrog tega, a njegovega vedenja takrat nisem znala dešifrirati. Ukvarjala sem se z drugimi stvarmi, zato vanj nisem silila, on pa ne vame, saj me je na ta način hotel zaščititi, da me ne bi oviral pri mojih stvareh in bi skrbelo še mene. Nikoli v življenju
nisem pomislila na to, da zdravniške pomoči ne bo poiskal niti takrat, ko jo bo nujno potreboval. Zato je odšel malodane čez noč.
In tako nam je zmanjkalo časa, za katerega sem mislila, da ga imamo še veliko. Tistega časa, v katerem bi končno lahko postala najboljša prijatelja. To je bila zame ena največjih in najbolj bolečih lekcij. Da je potrebno čas, ki ga imamo, nameniti le tistim ljudem, ki so tega vredni. In to danes. Ne jutri. A spoznanje je prišlo prepozno.
Zdaj mu tega časa ne morem več nameniti in ničesar več ga ne morem vprašati. Pa tako rada bi vedela. Vse. Tooooliko vprašanj imam zanj, a nanje žal nikoli ne bom vedela odgovorov. O njegovih potovanjih na šahovske turnirje po Evropi, o nemškem vrtcu, ki ga je obiskoval med vojno in o njihovih nemških vzgojiteljicah Tante
(nemško teta) Rita in Tante Hilda v njem, pa o oknih, ki jih je sam naredil za domačo hišo, pastirskih dogodivščinah s svojim bratom, odhodu v in vrnitvi dedka iz koncentracijskega taborišča, o najglasnejšem in tudi hudem domačem petelinu, ki jih je zbujal in plašil, kako je mamo nagovarjal naj preverja, če še diham med spanjem, ko sem bila dojenček,... in še in še.
Vse te stvari namreč vem le okvirno, kot dejstva, a nobenih številnih podrobnosti okrog njih. Vem, da so se stvari zgodile, ali da je tam bil, ne vem pa, kako (mu) je bilo (ob tem). Ali je tudi tebi ostalo še kaj vprašanj za tvoje drage pokojne, ki so ostala nezastavljena in neodgovorjena?
Blog št. 5/ NAJBOLJŠI SLADOLED
V poletnih mesecih sva z očetom imela poseben obred. Vsako poletje sva se ob večerih, ko ni bilo več vroče, precejkrat odpravila na sladoled. Ne v času, ko sem bila še majhna, temveč potem kasneje, pa skoraj vse tja do dni, ko sem odšla od doma. Vsakič sva šla k istemu ponudniku sladoleda, kjer so imeli zame takrat najboljši sladoled. V mesto. Z avtom. Samo na sladoled.
Kljub temu da je bil oče sicer precej sladkosned, smo sladoled zelo redko imeli doma. Ne vem povsem točno zakaj, a verjetno bi to lahko pripisali dejstvu, da je imel oče raje čokolado in mamine piškote, takrat dolgo časa edino dosegljiva banjica Planice pa ni prepričala mojih brbončic. A tisti sladoled v središču mesta mi je bil dober in tako sva hodila tja. Dogodivščina je bila všeč tudi očetu, zato je vedno pristal nanjo.
Nič posebnega boste rekli, a zame je to eden najbolj prikupno smešnih spominov na mojega očeta.
Ker on namreč ni znal jesti sladoleda. Ja, sladoleda ni znal jesti! No, saj s tistim sladoledom v domači skodelici in z žlico ni imel težav. Povsem nasprotno pa je bilo s korneti in kepicami.
Moj oče kepic namreč ni lizal, kot je to "pravilno", temveč je sladoled objel z usti nekako tako, kot bi objel hrano na žlici. Ta njegov način sem kasneje seveda popolnoma sprejela, ampak prizor, ko sem mu kot otrok kazala, da naj da jezik ven, ga prisloni na sladoled in ob tem kornet in glavo malo obrača, on pa je to poskušal izvesti, je bil zame eden najbolj smešnih prizorov na tem svetu. In še danes sem se temu spominu sposobna glasno smejati enako, kot sem se takrat njemu. Res mu ni šlo. In res je bil smešen. Tudi sam sebi. Sladoleda ob teh poskusih samo v ustih ni imel, povsod drugod pa. Saj se spomniš, dragi moj ata, kajne?
Ne, mama nikoli ni šla z nama. Nikoli nama tudi ni zamerila. Ker se naju je vsaj za nekaj časa tudi "znebila". In, ker je oče vedno pojedel čisto vse njene piškote.
Blog št. 6/ MORJE
Moj oče ni znal plavati. Tudi ni prenašal vročine. Tako mu do morja nikoli ni bilo in ga v življenju tudi nikoli ni pogrešal.
Zato smo bili skupaj na morju le 3x, vsakič le po 3 dni, ko je enkrat nastala tudi spodnja fotografija. Toliko, da sem videla morje in se naučila plavati še pred vstopom v šolo. Kasneje pa sem potem hodila na nepozabna šolska letovanja.
Danes sem stara toliko, kot je bil oče na sliki. Na plažo grem le še ob ob sedmih zvečer, takrat ko na njej in v morju ni več skoraj nikogar in sonce ne pripeka več. Ne prenašam namreč množic na plaži in vročine. Kot moj oče.
Zato si z lahkoto predstavljam, kakšne muke je samo zato, da bi se jaz naučila plavati, takrat trpel moj oče. Ki jih nikoli ni izrazil. Nikoli ni niti rekel niti kakorkoli drugače pokazal, da mu je (bilo takrat) težko.
Kaj so tvoji ljubi dragi pokojni naredili samo zato, da bi bilo dobro tebi, pa danes veš, da jim je bilo ob tem težko in da je bil to zato čisti izraz ljubezni?
Blog št. 7/ COPATKI
Življenje me uči, da iščem radost in ljubezen v majhnih stvareh. In predvsem v dejanjih.
Moj pokojni oče nikoli ni maral trgovin. Obisk vsake mu je bil tako zelo neprijeten, da je najraje počakal kar pred njo. Kljub temu je večkrat opravljal živilske nakupe. In vedno, ko je prišel iz trgovine, sem ga vprašala isto:
"Kaj si mi prinesel?"
Tudi njegov odgovor je bil vedno isti:
"Ja, nič. Kaj pa naj ti prinesem?"
Še danes se nasmejem temu, kako na vseh tistih policah nikoli ni našel nič uporabnega. Pa ne zato, ker mi ne bi hotel česa kupiti, temveč zato, ker ga je k izhodu vedno gnal njegov moto "čim prej ven iz trgovine". Ki
sem ga podedovala. Za to dediščino sem mu hvaležna. A bi danes dala vse, da ta prizor lahko še enkrat ponoviva, pa čeprav bi vseeno spet ostala praznih rok.
Hkrati se vedno bolj zavedam, kako veliko ljubezen mi je izkazal, ko je ob mojem rojstvu šel izbirat copatke na sliki. Prestopil je prag trgovine, v kakršno je šel 1x na pet let. Takrat samo zame in z mislijo samo name.
Copatke je verjetno kupil z namenom, da bi jih kdaj nosila. A jih nikoli nisem. Ker se mama s tem ni strinjala. A ne zato, ker bi bilo z njimi kaj narobe, temveč jih je shranila za spomin. Za kar sem ji hvaležna. Še danes so popolnoma novi, čeprav so stari več desetletij, o čemer priča njihova močno poškodovana embalaža takrat dobro znane in priljubljene še slovensko - jugoslovanske blagovne znamke.
A to niso le copatki. To je mali očetov izraz največje ljubezni, ki bo z mano za vedno.
Imaš tudi ti svoj najljubši izraz ljubezni, ki so ti ga poklonili tvoji dragi pokojni in ga čuvaš kot zaklad? Kakšna je zgodba, ki ga spremlja? Zaupaj mi jo. Prav rada bi jo prebrala.
Blog št. 8/ RDEČA KNJIGA
Marec je mesec očetovega rojstva. Kljub že koledarski pomladi, je tisto leto na dan, ko se je rodil, padal sneg. To mi je povedal stric, očetov brat, ki je takrat skupaj še s svojima dvema bratoma cel dan prislanjal nos na okensko steklo v nestrpnem čakanju, kdaj se bo moj ded pojavil na poti, ki je vodila do domače hiše in jim končno že povedal, kdo bo naslednjič še prišel domov.
Spomin na to pričevanje me vedno poboža, saj si zlahka predstavljam tisto okno in tri majhne bučke na njem, ki komaj čakajo na novico, medtem ko najverjetneje med seboj z bujno otroško domišljijo glasno razpravljajo, kako se stvari odvijajo v porodnišnici in kdo od njih ima najbolj prav glede vsega tega.
A kljub tej sliki v glavi me že več kot mesec dni prej začnejo prevevati neprijetna čustva, ki se odražajo tudi na telesu. Bolj sem žalostna. Slabo se počutim. Nimam energije. Nisem tako učinkovita kot sicer, saj postanem počasnejša. Težje delam. Potrebujem veliko miru. Sanjam.
Sprva nisem vedela, kaj se z mano dogaja. Šele ko se je to ponavljajo vsako leto, sem povezala s prihajajočo obletnico. Vseskozi sem
namreč mislila, da je kakršnokoli čustveno dogajanje ob obletnici omejeno le na konkreten dan ali pa morda kvečjemu nekaj dni pred njo.
Na drugi strani pa se hkrati skoraj vsako leto zalotim tudi v kratkih prebliskih razmišljanj, kaj naj mu letos podarim za rojstni dan. Da moram ta dan odpovedati vse morebitne obveznosti, da mu bom šla voščit. Verjetno me te misli varujejo pred vso razsežnostjo grozljivega dejstva, da se to ne bo nikoli več
zgodilo. Želja, da bi mu lahko vsaj še enkrat stisnila roko, mu zaželela vse dobro in podarila kakšno malenkost, saj zase nikoli ni zahteval veliko, je vseobsegajoča.
Za njegov zadnji rojstni dan sem očetu podarila knjigo in čokoladice v obliki srca. Čokolado je imel rad, prav tako knjige. Leta dolgo sem mu jih nosila iz knjižnice. Ker je njihovo vsebino kar požiral, sem se včasih nanj celo jezila, ker sem kljub temu da sem mu jih vedno prinesla cel kup, še vedno morala pogosto v knjižnico.
Takrat pa sem mu knjigo prvič kupila. Rekla sem mu, da bo moral, ko jo bo prebral, vsebino povedati tudi meni, ker me namreč zanima, nisem pa takrat imela časa brati.
"O, to pa še ne bo tako kmalu", je rekel. Nič mi ni bilo jasno, ker je bral zelo hitro.
"Zakaj ne bo kmalu, saj hitro bereš?", sem ga zato začudena vprašala.
Odgovoril je s tišino, ki je takrat nisem razumela. Nisem namreč sploh vedela, da je bolan.
On je ne le slutil, temveč tudi vedel že vse.
To je bilo dva meseca in pol pred njegovo smrtjo. Knjige nikoli ni prebral. Ostala je povsem nedotaknjena. Še danes jo hranim prav tako. Njegovo zadnjo, rdečo knjigo.
Blog št. 9/ DOMA
Ko sva se nazadnje slišali po telefonu, si rekla, da si v bolnici. Da ne moreš govoriti in mi na vprašanje, če te lahko pridem obiskat, odgovorila, da boš sama povedala. Zato sva se zelo na hitro poslovili.
Čez čas sem ti poslala sms, da mislim nate in da sem vsak dan s teboj. Nisem hotela, da bi se počutila samo.
V začetku preteklega tedna sem v sanjah na svoj telefon dobila tvoje sms sporočilo. Ko sem se zbudila, nisem bila povsem prepričana, ali so bile le sanje, zato sem vseeno preverila še telefon. Če niso bile sanje, bi te glede na sporočilo namreč lahko prišla obiskat, na kar sem po tihem tudi upala. A so res bile sanje, saj na telefonu tvojega sms sporočila ni bilo.
Toda sporočilo v sanjah je bilo tako zelo močno, jasno in pomenljivo, da ga nisem mogla preprosto odriniti od sebe in pozabiti. Za nekaj časa me je njegova vsebina povsem zmedla, a sem kmalu, sicer zelo nerada, začela slutiti, da ima nek povsem drug pomen.
Pred nekaj dnevi je za vedno prenehalo biti tvoje najprijaznejše srce.
V sms sporočilu, ki si mi ga poslala v sanjah, si napisala: "Doma sem."
Tako zelo težko sprejemam in tako zelo žalostna sem, ker si prehitro in mnogo prezgodaj odšla. A hkrati sem vsaj malo pomirjena in res hvaležna, ker si mi poslala tako lepo sporočilo.
Doma si. Spet si doma. To ti tudi najbolj želim, prijateljica draga.
ŽALOVANJE
je obdobje čutenja oz. izražanja žalosti zaradi smrti nam pomembne osebe. To je najverjetneje eno izmed najtežjih obdobij v življenju vsakega človeka. Četudi racionalno vsi vemo, da nas bo večino slej ko prej doletelo in si ga morda tu in tam v mislih tudi skušamo predstavljati, se nanj nikoli, pa če bi to še tako radi, ne moremo zares pripraviti. Resnica namreč je, da je soočanje s smrtjo ljubljene osebe izkušnja, ki te pretrese do temeljev in je neprimerljiva s čimerkoli drugim.
Ta proces je zahteven iz dveh vidikov. V njem se je potrebno soočiti s tem, da ljubljene osebe ni več in da bo potrebno zastaviti in živeti življenje brez nje. Drugi vidik pa je kopica čustev, s katerimi se moramo soočiti naenkrat, kjer je žalost le eno izmed njih. Mnogi izmed nas smo v tem zmedeni, saj niti ne znamo povedati, kaj vse čutimo ali pa je na drugi strani vsega, kar čutimo, tako zelo preveč. Kot da smrt sama ni bila dovolj velik val, ki nas je z vso svojo močjo butnil ob skale, je zdaj tu še gora čustev, ki nam grozi, da nas bo zmlela pod seboj. Izhod iz obojega se zdi pogosto tudi dolgo časa nepredstavljiv.
ŽALOST
je čustvo, ki se vedno pojavi takrat, ko človek dokončno izgubi nekaj, kar je zanj (zelo) pomembno, na kar je čustveno navezan in kar predstavlja bistven člen v njegovem svetu. Zato je to čustvo
najpogostejše čustvo, ki ga čutimo ob smrti za nas pomembne in ljubljene osebe.
Tako kot ostala čustva se tudi žalost pojavja v različnem obsegu in različni intenziteti, a z gotovostjo lahko trdimo, da pomembnejši kot je bil pokojnik za nas, večja je žalost ob njegovi izgubi. To je povsem ustrezen odziv ob smrti, četudi ga vaša okolica ne sprejema, vam govori in od vas pričakuje drugače. Z drugimi besedami: pravico imate biti žalostni.
Žalost sodi med tista čustva, ki osebo pasivizirajo, saj oseba z nobenim aktivnim vedenjem ne more spremeniti situacije ali se ji izogniti. Prilagoditev na spremembe v zunanjem svetu zato poteka na ravni miselnih procesov, ki jih spodbudi žalost. Njihov cilj je prilagoditi svoj notranji svet na novo nastalo realno situacijo, v kateri oseba nima več tistega, kar je bilo zanjo zelo pomembno. Žalujoči mora torej svoj notranji svet zastaviti na novo, na življenje brez njemu pomembne osebe. To je vedno boleč in niti najmanj enostaven proces.
Ena izmed funkcij žalosti naj bi bila čustveno razvezovanje od izgubljenega subjekta z namenom sposobnosti ponovnega navezovanja. Ta točka naj bi zaznamovala konec žalovanja oz. s čustvenim razvezom naj bi človek prebolel oz. odžaloval določeno izgubo. Če to drži ob drugih izgubah (ločitvah, izgubi prijateljstva,...), sama menim, da je v primeru smrti tu potrebna posebna previdnost.
Preboleti smrti ljubljene osebe po mojem mnenju ni mogoče oz. ta točka prebolelosti ne obstaja. Ne predstavljam si, niti ne razumem, kaj pomeni beseda preboleti izgubo nam pomembnih oseb oz. se od njih čustveno razvezati. Kako čustveno razvežeš tako močne vezi? Mislim, da smrt ljubljene osebe lahko v najboljšem primeru predelaš do te mere, da jo sprejmeš. A žalost bo ostala njena večna spremljevalka.
Zato menim, da žalost zaradi smrti ljubljene osebe sodi v posebno kategorijo žalosti, ki ni primerljiva z drugimi izgubami. Da ta žalost potrebuje posebno in drugačno obravnavo, predvsem povsem brez prisile in nuje po doseganju točke prebolelosti oz. odžalovanja in pogosto slišanih stavkov: "Potrebno je iti naprej."
ČUSTVA
oz. čustvene reakcije so sestavni del življenja vsakega posameznika. Svet brez kakršnihkoli čustev (prijetnih in neprijetnih) si je težko zamisliti, zato lahko trdimo, da so zelo pomembna.
Človek čustev ne čuti ves čas, temveč le v tistih situacijah, ko oseba oceni, da se dogaja nekaj zanjo zelo pomembnega oziroma bistvenega, nekaj, kar se je dotaknilo njenega sistema vrednot. Smrt ljubljene osebe je zagotovo tako zelo pomemben dražljaj, na katerega se vsak človek odzove s čustvi.
Smrt izzove neprijetne čustvene reakcije oz. čustva. Najbolj izrazito čustvo je žalost, a se ob smrti pojavljajo tudi druga neprijetna čustva, kot so jeza, krivda, strah, osamljenost, anksioznost, zaskrbljenost. Torej tista čustva, ki bi se jim najraje izognili, ker nas utrujajo, nam jemljejo energijo in ustavljajo.
A smrt ljubljene osebe je čas, ko se je potrebno ustaviti. Je tisti čas, ko je ta čustva potrebno občutiti in jih na primeren način izraziti, saj ima zanikanje le-teh lahko kasneje negativne posledice na različnih področjih vašega življenja – od odnosov pa vse do zdravja.
Zato vedite, da je povsem sprejemljivo in normalno, če čutite nekaj ali pa vse od zgoraj naštetega. Pomembno je, da veste, da niste edini, ki ne čutite le žalosti. Pomembno je, da veste, da smete čutiti. Pomembno je, da veste, da vam ni potrebno biti “močni”. Iskrena solza je prostor, ki vam vse to dovoljuje.
UNIKATNOST ŽALOVANJA
Pričakovanja, da se bomo vpleteni na smrt ljubljene osebe odzvali in ob tem čutili enako, so pogosta. Zato je ena od najpomembnejših stvari, za katero je dobro, da jo vemo tako žalujoči kot njihova okolica, da proces žalovanja pri vsakem posamezniku poteka povsem individualno in unikatno. Da ni nobenih pravil. To pomeni, da oba od staršev za svojim otrokom žalujeta drugače. Da žena in mož po svojem soprogu(i) želujeta drugače kot njuni otroci za staršem. Da sorojenci med seboj za svojimi starši/sorojenci žalujejo vsak drugače. Ta različnost velja za vse ostale in vsak odnos.
Kaj pomeni ta drugače? Unikatnost žalovanja pomeni, da vsak od nas ob smrti ljubljene osebe čuti različna čustva, da pri nekom lahko prevlada neko čustvo pri drugem lahko povsem drugo, da so ta čustva različno močna, da ta čustva lahko tudi zelo različno izražamo ali pa jih sploh ne, da nekdo išče uteho in tolažbo v eni dejavnosti, drugi pa v povsem drugačni.
Zato naj vas to ne prestraši, še dodatno vznemiri ali povzroči novo trpljenje. Pomaga lahko vedenje, da
da vsak od nas misli in čuti drugače in da je imel vsak s pokojnikom drugačen in edinstven odnos. Da je izkušnja smrti ljubljene osebe preobsežna in pregloboka, da bi se načini lahko ujeli.
Zato je pomembno, da si, v kolikor si načini žalovanja niso podobni, pustimo prostor in čas. Da drug drugega na silo ne vlečemo in prepričujemo v svoje načine. Da se podpremo v različnosti tega procesa in si jo dopuščamo (razen v primeru (samo)destruktivnosti). Četudi nam je ta drugačnost še tako tuja, nenavadna in nerazumljiva. Ker je ne glede na različnost, najbolj pomembno to, da ljudem pustimo žalovati in da se jim v tem procesu ni potrebno skrivati. Proces žalovanja je namreč eden najintimnejših in najzahtevnejših procesov, kar jih je.
OSAMLJENOST
je vedno sestavni del procesa žalovanja. Čustvo osamljenost ljudje doživljamo, ko ocenjujemo, da se ne družimo s tistimi ljudmi, s katerimi bi si želeli. Gre za odsotnost povsem določene osebe ali ljudi, s katerimi bi želeli biti, zato prisotnost drugih oseb tega ne more zapolniti.
V tem pogledu smrt ljubljene osebe v naše življenje zareže globoko in ga zelo spremeni. Za vedno nas loči od nam najpomembnejših oseb, ki smo jih imeli najraje, s katerimi smo delili svoja življenja in si želeli biti v njihovi bližini. Ker nam je možnost njihove prisotnosti in druženja z njimi za vedno odvzeta, se počutimo osamljeni. Neizmerno jih pogrešamo. Zelo zelo nam manjkajo. In verjetno lahko vsak izmed
vas pritrdi, da praznine, ki nastane zaradi smrti ljubljene osebe, prav nihče drug ne more nadomestiti. Da te osamljenosti nihče ne more zapolniti.
Se pa žalujoči srečujemo z osamljenostjo tudi na nekem drugem nivoju. Ne le, da se nikoli več ne bomo mogli družiti z nam pomembno osebo, pogosto smo povsem osamljeni tudi v procesu svojega žalovanja samega, ker ne najdemo drugih oseb, ki bi nas razumele.
V tako težkih trenutkih bi si želeli prisotnost nekoga, ki res razume, kaj doživljamo. Nekoga, ki "šteka", kako hudo nam je. Odsotnost take osebe povzroči še dodatno osamljenost, žalost in stisko. Še posebej, kadar tovrstne opore ne najdemo ravno pri ljudeh, od katerih smo to najbolj pričakovali, kar niti ni tako redko. Kar naenkrat se lahko počutimo, da smo čisto sami na tem svetu. Posledično to s seboj lahko prinese tudi fizično izolacijo od ljudi, ki naše situacije ne razumejo ali sprejemajo.
Zato je nastala Iskrena solza, ki vam želi ponuditi prostor razumevanja za vaš proces žalovanja in vašo bolečino. Da v njej lahko najdete uteho in izkušnje drugih, ki res razumejo. Da se v tej eni najtežjih izkušenj v življenju ne počutite povsem samega.
Ker je takih ljudi, ki bi to potrebovali, veliko, vas prosim pomagajte razširiti glas o Iskrena solza z deljenjem objav ali povabilom svojih prijateljev k sledenju strani. Z namenom, da bi se nam lahko pridružili vsi tisti, ki se v svojem žalovanju počutijo osamljene in bi lahko tu našli vsebine, ki bi jim lahko pomagale na poti okrevanja. Hvala ti!
JUTRI BILO JE PREPOZNO
Bil je čisto navaden dan,
a vendar čisto drugačen.
Pomahal si mi kot vsakič v slovo,
a vendar čisto drugače.
Poklical si me, kot vsak dan,
a vendar čisto drugače.
Veselo bilo te je moje srce,
a čutilo je čisto drugače.
Čutila sem, da nimaš več časa,
saj vedno bilo je drugače.
Se slišiva jutri, še zadnjič si rekel,
a jutri bilo - ni več mogoče.
Avtor: MMG
ČAS
Čeprav si tiho odšel
takrat nisem verjela,
nisem sprejela, da je dokončno.
Samo mavrica je med nama
in čas, ki zdravi bolečino.
Čas, ki obuja spomine
in tiho, tiho polzi mimo.
Avtor: MMG
ODŠEL SI
Z jutranjim svitom tistega dne
duša je tvoja našla nebesa.
V srcu si mojem pustil bolečino,
saj tiho odšel si in brez slovesa...
Avtor: MMG
TEBI
Vsak dan znova te iščem
na vsakem koraku, te vidim,
ponoči te v sanjah obiščem.
Z zarjo jutranjo sleherni dan
tiho me zbujaš s spomini.
Pošiljaš ljubezen iz najinih sanj,
to zmoreš le ti - edini.
Avtor: MMG
MOJA MAMA
Devet otrok nas je rodila
in vse nas lepo je vzgojila.
Učila nas je pošteno živeti,
ljudi rad imeti, a da lepši
je dan, tudi zapeti.
Trdo je garala, da nam
najboljši kruh je dala.
Trudila se je dneve in noči,
da srečni bili smo mi.
Leta so tekla, in smo se razšli,
a mama ostala je z atom sama.
Na obisk smo hodili in z njima
lepe trenutke delili. Radi smo jih
imeli.
Vse kar lepo je bilo je v srcu
goboko zapisano.
Zdaj v grobu že dolgo počivata
in svoj mir uživata!
Avtor: Francka Milošević
KONTAKT
E-mail: iskrena.solza@gmail.com
Facebook: @iskrenasolza
Instagram: iskrena.solza
Paypal račun: iskrena.solza@gmail.com